Majčken virus - velik učitelj!

Če smo bolj panične narave, nam v teh časih sicer ne gre najbolje. Skočili bi iz kože. Če smo bolj umirjene sorte (kul torej) pa nam tedni omejevanja naših siceršnjih aktivnosti kar dobro denejo. Več beremo, več smo sami s sabo, več se tudi pogovarjamo v družinskem krogu. In manj trošimo. Zgodila se nam je ODRAST.

Razen izjem, ki so preobremenjene s prekomernim delom, večini sploh ne gre slabo. Sosedje so mirnejši in delujejo bolj zbrano, kot sicer. S komerkoli se pogovarjam, nima problemov, mu je dobro. In vse to kljub dejstvom da načrpamo manj nafte, da proizvajamo manj reči, manj potujemo in manj kupujemo. Ja, res, tudi BDP pada in zaslužimo manj, a tudi trošimo precej manj. In narava si je že v nekaj tednih vidno opomogla.

Zakaj nas potem skrbi ekonomija? Zakaj nas skrbi odrast? Je kaj narobe z nami? Ne mislim seveda tistega dela prebivalstva, ki jih je kronski virus resno ogrozil, a to je po trenutni statistiki (7.4.2020) 47.695 ali 0,006 promilov prebivalcev planeta. Ali ni trenutna demonstracija ODRASTi najboljši dokaz, da samoomejevanje človekovih dejavnosti sploh ni nekaj nemogočega?

A tega premika k odrasti, k nenadnemu, med drugim, izjemno pospešenemu uresničevanju pariškega podnebnega sporazuma, nismo bili sposobni začeti sami. Potrebna je bila zunanja pomoč - pomoč po definiciji neživih prebivalcev planeta, kronskih virusov. Vprašanje, ki se postavlja je, ali smo pot odrasti sposobni nadaljevati. Priložnost je enkratna! Veljalo bi jo izkoristiti. Za ohranitev planeta, zdravega okolja, biodiverzitete, čistih voda, za kakovost našega bivanja.

Če za trenutek pogledamo "iz vesolja" in pozabimo na omejitve virov, nepovratne negativne posledice "rasti za vsako ceno" za okolje, pozabimo na ekonomske neenakosti, si lahko postavimo vprašanje, zakaj neki bi si samoomejevali RAST? Saj vendar znanost vedno najde rešitve za probleme, ki jih ustvarjamo, inovacije ženejo družbo naprej, RAST je zakon. 

Iz časovne mikroperspektive morda res, a zgodovina (in narava) potrjujeta, da vsaki ekstremni rasti sledi ekstremen padec. Ekstremi pa v vesolju nikoli ne preživijo. Preživijo sistemi, ki nenehno iščejo ravnotežje, ki nihajo z majhno amplitudi, ki evolucijo razumejo kvalitativno in ne kvantitativno. Zato je odrast v tem trenutku rešitev naših globalnih problemov. Zato pustimo tem drobcenim virusnim stvaritvam velikosti dobrih 100 nanometrov da nam odprejo naše velike oči.